Meta Vranič ne skriva svojega gledališkega porekla, saj tudi v slikarstvu ostaja zvesta človeškemu liku ter neštetim usodam, ki se skrivajo za vsakokratno vlogo, pripovednosti ali še bolje, občutenju, ki ga je treba izvabiti iz duše. Tudi zato ohranja realistični način v obravnavanju motiva, ki ga največkrat najde v osebah iz svojega vsakdana, seveda često predstavljene tako, da učinkujejo že kot alegorije, metafore nekega drugega, očem prikritega sveta. V njenih slikovito obdelanih, čeravno monokromnih likovnih površinah, tako zmeraj lahko prepoznamo igralce, njene prijatelje, otroke, celo njej ljube živali in, nekoliko manj očitno njo samo.

Njena moč so izrazi na obrazih, ki jih skuša ujeti v trenutkih dramatičnih soočenj posameznika s svetom in s samim seboj, v občutenju melanholične zazrtosti v varljive podobe premnogih življenj, ki pa se umetniku velikokrat zdijo verjetnejše in včasih kljub tragiki celo blagodejnejše od tiste zunaj njegovih sanj. Nič nenavadnega ni, da ima slikarka rada portret, kjer se ne ustraši niti izziva, kakršnega predstavlja upodobitev otrok in živali, kar je praviloma zahtevnejše in se jih zato marsikateri avtor nerad loteva. Blizu ji je tudi poezija, saj kljub temu, da sama poudarja pomen pripovednosti, v svojem likovnem svetu, skrivnostne ženske, usodni moški in simbolističnočno pojmovane figure, nenazadnje pa tudi nostalgične notranjščine, očitno najbolj zaživijo ob poetičnih, v verze zapisanih zgodbah, kakršne so, tudi Vraničevi posebej ljubi Šansoni izgubljene nežnosti Bine Štampe Žmavc. "V kavarni sama sama, s sumljivim leskom v laseh, ne še stara ne več mlada, z udrto žalostjo v očeh ..." pravi pesnica in nemara bolj kot analitično razlaganje, s "pravo" barvo pojasni denimo z melanholijo zastrt ženski portret.

Judita Krivec Dragan