GLEDALIŠČE NA PAPIRJU

Že od samega rojstva različnih umetnostnoizraznih oblik je vsesplošno znano, da ni prav nič neobičajnega, če se izpovedovalec, mojster v eni izmed njih, bolj ali manj stalno izraža tudi v kateri drugi ali celo v več drugih oblikah - malone vsakemu se to dogaja. Redkeje si taki ustvarjalci prizadevajo svoja, zase ne ravno značilna dela pokazati v javnosti, zato zbujajo slikarske razstave, ki jih prirejajo pesniki ali arhitekti, pesniške zbirke, ki jih izdajajo slikarji ali gledališčniki, in koncerti, na katerih igrajo skladbe likovnikov - denimo - pisatelji, posebno zanimanje ali že kar radovednost: kaj za vraga manjka izraznim možnostim, ki jih ponuja slikarstvo, da tisti, ki jih mojstrsko obvladuje, posega po pesniškem besednjaku? Tako imamo gledališke predstave, v katerih nastopajo pisatelji, celo biblioteko slikarske in igralske poezije, kiparstvo glasbenikov in za več galerij slikarskih del pesnikov in pisateljev. In tako smo prišli tudi do razstave na kateri gledališka igralka predstavlja s slikarskimi sredstvi izpovedan odnos do dela poetese: Meta Vranič, ki je kot slikarko ne srečujemo prvič, je ustvarila cel zajeten slikarski opus ob pesniških idejah Bine Štampe Žmavc, še več, nekatere izmed pesmi, ki so jih uglasbili različni slovenski sodobni skladatelji šansonov, bo ob odprtju tudi zapela in se nam predstavila tudi po tej, doslej javnosti še neznani plati svoje raznolike ustvarjalnosti.

Kadar Meta Vranič slika, to počne kot človek gledališča, ki pa tudi to zna in ki slikanje predvsem ljubi. Ampak: kot gledališki človek! Okvir njenih slik je ravno pravšnji, da lahko figurira kot "teatrski portal", njeni motivi so povečini gledališki, če pa jih je sklikarka našla nekje zunaj svojega poklicnega sveta, jih že pri snovanju kompozicije in koncepta slike sploh spremeni v gledališče. Njeni portreti - in zelo rada jih slika - so gledališke vloge. Če upodobljeni ni igralec, mu avtorica po svojem občutku dodeli vlogo, ki mu pristaja, doda portretno spretno naslikanemu, modelu prepoznavno podobnemu obrazu še "sceno", ki je gledališka , trenutek iztrgan iz predstave, ki je nikdar ni bilo.

Natanko to se je zgodilo tudi ob srečanju s poezijo Bine Štampe Žmavc. To, kar si je zamislila Meta Vranič , je seveda daleč od ilustrativnosti, čeprav je pesničin tekst včasih le narekoval izbor motiva. To je samostojen opus, ki potuje v našo zavest z roko v roki z onim drugim , besednim delom te tako nepričakovano ustvarjene nove celote, to je dialog, ki se pred nami, na odru slikarskih podob, odvija med režiserjem predstave in avtorjem gledališkega teksta, med dvema suverenima soustvarjalcema - kljub vsemu pa vendarle gledališče oziroma hip, kratek trenutek trajajoča sličica iz filma, ki ga gledalec lahko zaradi avtoričine sugestivnosti zasluti, v celoti pa pozna le en človek na svetu: igralka, pevka, slikarka in utelešena ljubezen do umetnosti v vseh podobah, v katerih se pojavlja - Meta Vranič sama.

Jože Hudeček